LOV
Jelen, ki mi je strl srce: zgodba o sinovem uporu proti očetovi lovski tradiciji.
LOV
LOV
LOV
Vsakič, ko bi moral z očetom na lov, sem družino poskušal prepričati, da se ne počutim dobro.
Sprva sem mamo prosil za razumevanje, pri čemer sem se skliceval na glavobole ali močne trebušne krče. To so bili začetni izgovori, ko je bila moja vloga pri lovu samo opazovanje. Gledal sem svojega očeta, kako ubija živali, in mislil, da od mene nikoli ne bo zahteval česa takega. Prizanašal mi je do mojega šestnajstega rojstnega dne, nato pa napovedal, da bom kmalu ubil prvega jelena.
Kapljice znoja so mi polzele po zatilju, mokre roke sem si brisal v kavbojke. Spremenil sem taktiko. Simptome bolezni sem začel kazati nekaj dni pred odhodom v gozd. Da bi odložil to neizbežno grozodejstvo, sem bil pripravljen narediti vse. Enkrat sem pojedel surov krompir, ker mi je prijatelj rekel, da povzroča vročino. In drisko, če pretiravaš s količino, sem se hitro naučil. Drugič sem namerno padel s kolesa in si omogočil nekaj tednov miru.
Ne zaradi mene, ampak zaradi sebe je oče vsak dan preverjal, kako sem. Vedel sem, da si je sebično želel na steno obesiti sliko mene in moje prve živali, ki ji bom vzel življenje. V kuhinji, kjer so visela vsa njegova mala božanstva: moja slika, ko sem bil star komaj mesec, križ, jelenova glava in poročna slika.
Ko sem ležal in okreval zaradi novih ran, ki sem si jih namenoma zadal, da bi se izognil novemu lovu, sem se odločil. Odločil sem se upreti. Rekel bom "ne". Ne grem na lov. Nočem puške. Nočem slišati potujočega metka. Ne bom priča strahu živali. Ne bom gledal bolečine. Nočem srepega pogleda. Nočem!
To sem rekel tudi na glas: »Ne bom!«
Sledila je klofuta. In še ena. Naštevanje krivcev: učitelj, internet, knjige. Vedno je bil kdo kriv.
Vedel sem, da sledi kazen. Najhujša. Njegov as v rokavu. Tista kazen, ki je strahopetno nikoli ne imenuje, vendar jo izvaja, dokler se ne zlomim. Tišina. Niti besede ni spregovoril z menoj. Vedel sem, da bo izbral to metodo, saj je to vedno počel, ko je bil prizadet. Precenil sem svoje meje. Že po desetih dneh sem se počutil kot rastlina, ko jo zapreš v temen prostor in je ne zalivaš.
Še pred zoro me je odpeljal na prežo. Tišina je dišala po smrti. Mirno sem držal puško. Nič hudega sluteč se je znašel na moji muhi. Poln besa sem ustrelil jelena naravnost v glavo. Potreboval sem le trenutek, da vzamem življenje. Da se za vedno počutim kot strahopetec, da osrečim očeta.
Kot otrok sem si nad pobitimi živalmi vedno predstavljal majhen moder balon. V mislih sem nanj napisal "Get well". Verjel sem, da vse živali razumejo isti jezik, ko umrejo. Zdelo se mi je, da če bi te besede izgovoril v tujem jeziku, bi imelo malo mrtvo bitje možnost, da si opomore. Vedno sem si lagal in to sem storil tudi takrat, ko sem ga ubil. Modri balon je bil očiščevalec slabe vesti in neskončne žalosti, ki je objela vse moje telo.
Žrtvoval sem se za njegovo srečo. To spoznanje je iz mene izželo vso ljubezen, ki sem jo čutil do njega. Izpuhtela je kot zrak iz preluknjane blazine za na plažo. Mama je govorila, da pretiravam, da me bo jeza minila, da sem preveč občutljiv. Trudila se je poskrbeti, da sva bila večkrat sama v sobi, pa vendar nisva spregovorila niti besede. Nisem dobil občutka, da mu je žal ali da se trudi za najin odnos. Pustil je, da je vse tako, kot je bilo. Včasih sem si domišljal, kaj mu bom rekel, ko se bo opravičil in ga naivno gledal, ko je vstopil v sobo, misleč, da je prišel tisti čudoviti trenutek. Ampak on ni razmišljal o tem. Kot ponavadi je brskal po predalih ali od mene zahteval, naj mu pri čem pomagam. Sam sebi sem se zdel neumen, da sploh razmišljam o tem.
Njegov cilj je bil dosežen in vsakič, ko sem pomislil na to, me je stisnilo pri srcu. V svoj dnevnik sem zapisal, da sem prekrasna vaza, ki se je razbila in je zdaj niti najbolj potrpežljiv človek na svetu ne more več sestaviti. Pisal sem o žalosti, o osamljenosti in o tem, da razumem, ko se v šoli pogovarjamo, kako se počutijo otroci brez staršev. Ko smo si morali pri športni vzgoji predstavljati, da je žoga nekdo, na katerega si jezen, sem si predstavljal očeta. In to sem narisal v svoj dnevnik. V dneh, ko me je žalost popolnoma preplavila, sem se spraševal, ali sem bil neumen, da sem se odrekel očetu zaradi mrtvega jelena. To so bili trenutki, ko sem dvomil vase. Dnevnik sem zažgal, ker nisem hotel tvegati, da bi ga našel. Od njega nisem ničesar zahteval in poskrbel sem, da o meni ni nikoli izvedel več, kot je bilo dovolj za skupno življenje.
Do mature sem pozabil vse besede, ki sem mu jih želel povedati. Ostala je le praznina. V ogledalu sem gledal visokega in suhega mladeniča. Kilograme sem izgubljal sorazmerno z žalostjo, ki je rasla v meni.
Ko sem dopolnil devetnajst let, sem spakiral torbo in odšel. Začel sem živeti po svojih pravilih, svoboden. Domov sem se vračal le za dva velika krščanska praznika.
Moja slika s kislim nasmeškom ob mrtvem jelenu je dobila mesto na steni. V manjšem formatu je krasila levo stran stene. Pod njo sem sedel tistega jutra, ko sem mu povedal, da sem vegan.
