top of page

Ko bi lahko vse.

Zgodba o neuresničenem življenju, sanjah in soočanju z resničnostjo.
7c9a49a794630e1aa877a54a68ae412c.jpg

Ko bi lahko vse.

Ko bi lahko vse.

Ko bi lahko vse.

Bil je petek zvečer in pomivala je posodo, ki se je nabrala tekom celega dneva, morda pa je bila kakšna posoda še od prejšnjega dne, saj je njen mož vedno imel navado jesti pozno ali celo ponoči napasti hladilnik, ko se je zbudil, prepoten zaradi nočnih mor.

Na staro krpico je nanesla debelo plast detergenta in pustila, da je vroča voda stekla po njenih drobnih delavskih rokah. Na nek čuden način jo je to sproščalo. Oboževala je toplo vodo, vendar je bila to bila ena redkih stvari, za katere je vedela, da jih obožuje.

Pomivalnega stroja ni imela in nikoli mu ni niti omenila, da bi ga morda imela. »Eh, ni potrebe, da ga imava,« si je vedno rekla, ko bi samo pomislila nanj. »Saj sva samo midva. Kam bi ga pa dala?« se je na glas spraševala ob pogledu na obledelo, staro in povsem obrabljeno leseno kuhinjo. Vse vpitje, prepiri, udarci po njej in vse jezne besede, ki so tako pogosto padale, so se vpile v ta les. Običajno jih je slišala ob sobotah zvečer, ko je prihajal pijan. Tudi njena duša je bila utrujena. Ampak na njej se to ni opazilo kot na kuhinji. Bila je gnila od znotraj.

Povečal je glasnost na stari televiziji v dnevni sobi. »Dnevnik« še posebej časti. Vsako novico glasno komentira, vendar to sme le on. Ona neopazno na prstih prinese pivo ali dve. In zapusti sobo.

Ko se je vselila v stanovanje, se je zaljubila v to kuhinjo. Sprva se je počutila romantično, ko je pripravljala obroke ob pogledu na ulico. Danes gleda v vse, česar nima in le tisto okno nad umivalnikom je njen pogled na svet. Z enoličnimi gibi drgne ostanke olja in prešteva nasmehe na obrazih mimoidočih. Domišlja si, da ve vse o njih. O fantku, sinu dveh srečnih ljudi, ki v torbi nosi veliko, lepo petico za svojo mamo. O vdovi v sivem plašču, o mladem možu, ki kar naprej gleda na uro. Njene misli se mešajo, življenja mimoidočih in njeno lastno. Lahko bi kar zaloputnila z vrati in odšla nekam za vikend. Čez stol, malo bolj stran od nje, leži njena najljubša obleka. V nedeljo jo bo oblekla, čeprav ne gre nikamor. Sčasoma je spoznala, da tudi nikoli več ne bo šla, saj v njenem življenju že dolgo ni posebnih priložnosti. Zakaj potem ne bi svoje najljubše obleke nosila enkrat na teden. Res pa je, da če bi imela v svoji omari še eno, morda ne bi bila njena najljubša. Kakorkoli že. Veselila se je nedelj. Mogoče bosta šla skupaj v trgovino. Nekaj ​​se je dogajalo. Ali pa je vsaj obstajala možnost, da se kaj zgodi.

»Jutri je spet sobota,« je težko zavzdihnila, ko se je spomnila na čiščenje. Sobot nikoli ni marala. Odkar pomni, je vedno čistila ob sobotah. »Kot da bo kdo prišel,« je ironično pihnila in sprala peno z jedilnega pribora .»Bilo nas je toliko, da se je vedno, ko smo sedli za mizo, zdelo, kot da kaj praznujemo. Toda čiščenje – je bilo res zaman,« je razmišljala. Oče je samo občasno prihajal in le on je zahteval čistočo. Delal je za nas. Oziroma vsaj tako je govoril in jaz sem mu verjela zato, da bi čim manj govorila z njim. Vse sem verjela. Hitro sem se naučila izgledati, kot da verjamem. Ko pa sem bila sama, sem se spraševala, kdaj nas je imel čas vse narediti. Če smo sploh vsi njegovi. Zase vem, da sem, saj sem hladna kakor on. Verjetno je zadovoljeval svoje potrebe ob tistih redkih vikendih, ko so ga predčasno spustili z dela z mislijo, da so opravili dobro delo, ne da bi vedeli, da se moj vikend spreminja v pekel.

Image by Tran Phu

Že zjutraj je prišel in zahteval, da ga pozdravimo z objemom. Mamo je zvečer gnjavil tako dolgo, dokler se ni končno slekla, včasih jo je verjetno v to tudi prisilil. Vedno bi ga ubogala. Bila je zaostala. To sem slišala v šoli, ko sem sedela na klopi in čakala, da pridem na vrsto k šolski psihologinji. Vem, da so mislili mojo mamo. Zgodba ji je bila preveč podobna. Učiteljica je prišla iz pisarne psihologinje, me videla tam sedeti in zardela. Nekje globoko v sebi sem ji bila hvaležna. Končno mi je nekdo razložil, kaj je z mojo mamo. Dolgo časa sem se spraševala, zakaj ni kot ostale. Takrat sem že spoznala, da so vse stene tanke. In najtanjša stena je bila tista med mano in mojimi starši. Njima je bilo čisto vseeno. Medtem ko sem poslušala škripanje postelje, sem se spraševala, ali oče ve, da to slišim tudi kadar ga ni?!

Iz sobe je zaslišala njegov povišan glas, prepiral se je s televizijo, vedela je, da ima še pol ure časa za svoje spomine. Pogledala je skozi okno. Svetli lasje smejoče deklice so jo spominjali na njeno prijateljico. Nikoli je ni povabila k sebi niti za popoldne niti za eno uro. »Danes ne morem, ker praznujemo bratov rojstni dan,« se je tisto leto dvakrat zlagala. »Ta konec tedna moja starša praznujeta obletnico poroke in gremo na izlet!« se je domislila drugič. Tako dolgo in prepričljivo je nizala laži, dokler njena svetlolasa prijateljica ni opustila vsega, kar je bilo povezanega z njo.

 

Poleg moje šole je bil Internat. Moja učilnica je gledala naravnost na njihovo igrišče. Joj, kolikokrat sem sanjala, da bi živela tam! Mogoče bi danes postala igralka ali veterinarka ali pa bi potovala in prispela celo do Amerike ... Sicer pa je obstajala oseba, ki sem ji bila pomembna, moja učiteljica likovnega pouka. »Čudovito, iz tebe bo še prava umetnica!« sem slišala tako pogosto in sem si želela slišati še pogosteje. Ko me je pogledala, se je nasmehnila s toplim nasmehom. Včasih mi je prinesla stare čevlje, zame so bili kot novi. Rekla sem ji: »Hvala. Moji starši imajo veliko denarja, vendar jih bom vzela, da vas ne užalim.« Vedela je, da lažem, tako spretno, tako elegantno, tako preprosto. Pa je samo odkimala z glavo. Tu pa tam mi je prinesla čokolado ali dve, kremo ali pravi lak za nohte. Vedno je imela nek izgovor za to, to bi naredila, ko bi moja slika zmagala na natečaju ali pa bi jo obesili pred ravnateljevo pisarno. Najhujše so bile govorilne ure. Mamo sem vedno skrivala po hodnikih. K razredničarki sem jo peljala po ovinkih, samo da bi se izognila srečanju z učiteljico likovnega pouka. Včasih sem morala biti na teh sestankih, sklicanih zaradi vseh pretepov, ki sem jih povzročila v šoli. V tem sem bila odlična. Kako tega niso razumeli? Mama se je večino časa smejala, učiteljici skakala v besedo ali pa je kot strela z jasnega vprašala, ali lahko vzame tisto pobarvanko izza nje za svojo najmlajšo hčer. Učiteljica jo je ignorirala in govorila o mojem nemogočem vedenju. Mama se je obrnila in s steklenimi očmi rekla: »Ali ti nisem rekla, da se ne smeš tepst?« Bila je tako ponosna, ko je to govorila. Verjetno je mislila, da je s tem problem rešen. Konec je bil vedno isti: »Povedala bom njenemu očetu, pokazal ji bo.« Zaradi tega bi tam sedeli dodatnih trideset minut. Včasih se je pridružila socialna delavka, da bi mami razložila, da z nasiljem ne rešujemo ničesar. Nisem bila prepričana, da mama razume, kaj pomeni beseda "nasilje". Če bi uporabila "batine, pas, klofuto", bi bila verjetno bolj uspešna. Pred odhodom je morala podpisati še neki dokument. Takrat sem si vedno želela, da bi lahko v trenutku izginila. Mama se je podpisovala kot otrok, ki v prvem razredu prvič v rokah začuti svinčnik in skuša pustiti sled na papirju, v upanju, da bo čitljiva: »Gospa, koliko so stari drugi otroci?« je vprašala učiteljica na koncu. Sovražila sem, ko so ji postavljali vprašanja. Ni znala odgovoriti. Zmajala je z glavo, se smejala, na koncu te predstave pa se je obrnila k meni, jaz pa bi že naučeno naštevala: »Najstarejša ima 16, mlajša sestra 15, potem sem jaz, imam 13 let in pol, nato moj brat 9, pa drugi brat 8, dve najmlajši 3 in 4 leta«. V takšnih situacijah sem spoznala, da sem veliko pametnejša od ženske, ki ji pravijo moja mama.

Iz dnevne sobe je šel na wc. Nikoli ni zaprl vrat za seboj. Slišala ga je lulati v kuhinjo. Voda je izprala školjko. Pojavil se je v kuhinji. Ravnega hrbta in spuščenih las je pomivala posodo in pri tem pazila, kako izgleda. Vse tako, kot je njemu všeč. Šel je do hladilnika in ga odprl. Vzel je še eno pivo in tik preden je šel iz kuhinje, se je vrnil in jo z levo roko udaril po zadnjici. »Dobra si. Moja!« je rekel in odšel. Pogosto je to počel. Ni vedela zakaj, toda spomnila se je debelega gospoda, ki je enako storil mami. Nato sta šla v sobo s tankimi stenami. In takrat je dojela. Mama je bila kurba. Ni stala na cesti. Ni bila oblečena kot "lahka ženska". Zato mi nihče ne bi verjel, če bi to takrat rekla. Čisto preveč sem lagala in vsi so to vedeli. Verjetno bi me poskušali prepričati o nasprotnem. Ampak vem pa, da je bila kurba. Dala je vsem, ki so jo obiskali na domačem naslovu. Dom ni predstavljal ne varnosti ne zatočišča. Bil je hotel, poceni prenočišče, kjer bi zaspala, če bi le lahko. Zvoki umazanega seksa so me spremljali še mnogo let kasneje. Skoraj desetletje pozneje, ko sem spoznala svojo prijateljico Remi, ki je odraščala v veliko bolj običajni družini in se z njo pogovarjala o vsem, toda nikoli o sebi, sem ugotovila, da je seks lahko nekaj povsem drugega, kot si mislim, vem in ... delam. Remi je bila dobra kot kruh, velikokrat sem spala pri njej na kavču v prijetni dnevni sobi. Svetel in širok parket, debela in mehka preproga in kavč. Udoben, čeprav je bil "le kavč", kot mu je rekla. In knjige, zložene na dolgi, ozki polici. In nekaj slik na steni. Rada imam slike na velikih platnih, kjer je sled barve pustilo olje. Imela sem triindvajset let in velike načrte. Tiste noči sem sanjala, da bom tudi jaz puščala sled tempere na platnu ali morda risala portrete s svinčnikom HB.

 

Skupaj sva delali na blagajni, skoraj vsak dan mi je v kozici prinesla kosilo. Med pavzo sva opazovali ljudi, ki so nakupovali v naši trgovini in ona bi se šalila: »Ej, predstavljaj si, da trgovine ne obstajajo. Pa kje bi ubijali čas?« Smejali sva se na ves glas, takrat sem mislila, da bo kaj iz mene, da bom nekega dne dala odpoved in zablestela.

Minilo je trinajst let. Odprla je svoje podjetje, jaz pa sem spoznala svojega moža. Izžarevala je zadovoljstvo, jaz pa sem bila malo zaljubljena. Čutila je, da je na začetku pustolovščine, jaz pa sem se počutila staro. Govorila sem, da je samo včasih ljubosumen in da to nikoli ne bo razlog, da neham delati.

Ko je Remi rodila drugo hčerko in mi povedala, da je z njima vse v redu, sem sama ravnokar končala izmeno. Razmišljala sem o tem, kako in kje sem jaz prišla na svet. O tem nisem razmišljala poetično, ker sem svojo zgodbo zelo dobro poznala. Le še enkrat sem jo z gnusom do mame ponovila. Bil je 19. april, pomladni dan. Ne vem, ali je bil deževen ali sončen, ni bilo zabeleženo v mapi moje socialne delavke. Sosedje so policiji prijavili nov prepir. Na naš naslov so se privlekli po znani cesti vedoč, da ne bodo spet ničesar rešili, razen da bodo za en dan odpeljali pijanega očeta. Ko je socialna delavka samo za minuto zapustila sobo in pustila vse dokumente na mizi, sem ugotovila, da niti jaz niti moji prvi dve sestri nismo bile zaželene. Celo nosečnost me je skrivala, jaz pa sem ji pri tem pomagala, saj sem bila kost in koža že v trebuhu. Trebuh je zlahka skrivala pod ohlapnimi oblačili. Ne vem, če je oče vedel zame. Že tolikokrat sta se razšla, skoraj tolikokrat kot je nas. Popadki so se stopnjevali in z vsakim novim je bila bolj odločna, da zanika moj obstoj. Šla je v klet, temno in hladno in tam je potiskala, dokler moje oči niso ugledale njenih. Zavila me je v odejo, pretanko za april in me pustila ležati na kamnu. Delo je opravila točno tako kot sem jaz včasih zaključevala izmeno, da sem identifikacijsko izkaznico potisnila v čitalnik. Šla je gor pogledat mlajši sestri, ki sta se morda tisti trenutek prepirali zaradi igrače. Tam sem jokala ure in ure, vztrajno, dokler me ni slišala soseda. Še isti dan sta me spoznali policija in socialna služba.

Vseh mojih naslednjih 18 let sta bili omenjeni službi skoraj redni obiskovalki mojega doma.

»To je izgubljen primer, ista mama,« – so šepetali, kjer sem hodila. Najbolj pa me je bolelo, ko bi to slišala v šoli. Oh, kako sem bila jezna! Rekla bi si: »Boste že videli, nisem ista mama. Boste že videli, pokazala vam bom.« Jaz, suha in visoka, trmasta od prvega diha, kljubujem življenju, ki bi ga morala napisati, delam pa nekaj čisto drugega ... Svojega. »Vsi boste videli,« sem potihoma govorila vsem.

Še vedno čutim jezo. Vroča voda se razliva po mojih rokah. Drgnem maščobo s ponve, kjer sem ocvrla piščančje peruti točno opoldne za nasilneža, s katerim si delim življenje. Jeza vre v vseh mišicah, peče v trebuhu. Moje glasilke bi zaradi jeze razneslo, če bi dovolila, da se spremeni v glas. Vsi, ki so to govorili, so imeli prav. Vedeli so.

»Pridi takoj!« zaslišim globok glas, ki me kliče. Zaprem pipo in skoraj takoj se znajdem blizu njega. »Usedi se in poslušaj. Mladi so stopili skupaj in pomagajo živalim! Slišiš to? Kdo pa nam pomaga, kreteni! Ja, psom! Bog ne daj! O čem sanjarijo ti otroci? Brez veze!« je odzvanjalo v petem nadstropju socialnega stanovanja številka 58 sive stolpnice.

Vrnila sem se v kuhinjo. Pogledam skozi okno. Deklica teče za žogo. »Poglej se,« si reče. »To si bila nekoč ti.«

Gledam skozi okno in si zaželim, da bi lahko samo še enkrat vse.

In če bi lahko vse, vse, vse, najprej ne bi ničesar. Bila bi samo jaz, bila bi svobodna.

Žlica je padla na tla. Iz fotelja je zavpil: »Pazi, kaj delaš, ker zaradi tebe ne slišim!« Sklonila se je, da bi pobrala žlico in na tleh zagledala madež. Jutri ga bo očistila, jutri je sobota.

On a field of flowers_edited.jpg
bottom of page