Njegovi mami sva pomahala v pozdrav, se usedla v moj stari "Renault" in se odpravila proti domu. Čutila sem, da danes, kot vse pretekle tedne, sledi isto vprašanje. Mogoče se je odločil, da bo vprašanje postavljal tako dolgo, da bom nanj odgovorila drugače. Bil je vztrajen. Lastnost, ki sem jo na začetku zveze označila za "zaželeno", je sedaj postala nevzdržna.
- Zakaj je ne maraš? me je vprašal takoj, ko je zavil na glavno cesto.
Vedela sem odgovor, nisem pa bila sposobna, da bi resnico z nežnimi besedami zakrila do nerazpoznavnosti.
Ne bo razumel tistega vala, ki pride, ko jo zagledam. Dotakne se me v spodnjem delu trebuha, potuje proti pleksusu, močan je. Iztisne mi zrak iz pljuč, stisne grlo in prevzame nadzor nad obraznimi mišicami. Moja usta se kremžijo in obrvi se zvijajo, ukrivljajo.
- Čutim, da si alergična na mojo mamo, je vztrajal, ko mi je vskočil v besedo.
To je val gnusa, sem zaključila v svoji glavi.
- Ali to postaja rutina? - sem ironično vprašala.
- Ne, ker si povedala več besed kot v preteklih tednih.
Prizadet je, to čutim v njegovem glasu. To je zanj osebno.
- Na nenavaden način imaš prav.
Odgovorila sem iskreno in se dotaknila meje. Več informacij ne bo dobil.
- Nikoli ti ni rekla ničesar grdega, - je povzdignil glas. Branil jo je, pravzaprav je branil sebe.
- Razumem, da ne razumeš.
Moj as iz rokava, ko želim končati pogovor. Takrat bi se v tišini oblekel, užaljen, jaz pa bi se počutila zmagovalno. Dominacija. Ples ega.
- Ne začenjaj s temi duhovnimi stavki.
Sprememba strategije igre. Presenetil me je.
- Razumem, da jih tudi ti ne razumeš. Napad je najboljša obramba.
Res ni razumel. Vedno sem imela problem s tem, kateri ljudje so lahko del mojega življenja. Imela sem "otroški" seznam, ki se je spreminjal, ko sem odraščala. Nikoli nisem obupala nad njim, čeprav me je bilo včasih kar malo sram zaradi njega. Nikomur ga nisem pokazala. Na list A4 sem dodajala najrazličnejše fizične in značajske lastnosti, geste in manire, ki so jih osebe morale ali nikakor niso smele pokazati. To sem počela do najmanjših podrobnosti, zapisovala tisto, česar drugi niso opazili. Navajala sem celo vrsto hrane, za katero ne želim, da bi jo jedli. Glasbo, ki jo morajo poslušati. Besede, ki jih ne smejo izreči. Vse, kar sem bila tudi sama. Kasneje sem spoznala, da je veliko napisanega pravzaprav tisto, kar si želim biti. Vse je moralo biti popolno, da sem nekomu pustila blizu. Njegova mama pa ni dobila niti ene točke, da bi vstopila v moje življenje. Vse, kar je počela, me je odbijalo in razkrivalo, kako zelo si je res nisem želela v svoji bližini.
- Ne, ne razumem. Prosim, razloži mi.
Ne, ne pokvari tega, sem si mislila. Ti si bil edini nepopoln, ki se mu je uspelo uvrstiti v finale in se prebiti skozi vse moje filtre. Tvoja mama se ne more.
- Vedno je tako dobra do tebe.
Pomislila sem, kako grozne zobe ima. Vedno moja prva asociacija na njeno podobo.
- Res je.
- Vedno se smeje.
Ne, histerično se smeje in nikoli ne morem oceniti pravega trenutka, da se tudi jaz nasmejim.
- Tako je.
- In nežno te objame.
Pravzaprav me objema njeno ogromno oprsje, ki se mi kar malo gnusi.
- Kako dolgo bo še trajalo to naštevanje?
- Dokler ne dobim odgovora.
- Ne bi govorila o tem.
Bila sva že na Ugarski ulici, sem opazila. Še malo do doma.
- Jaz bi pa prav danes. Daj no, super psihologinja, razloži mi. Zagotovo imaš kakšno znanstveno teorijo, ki je ne bom razumel.
- Ne provociraj. - sem poskušala miriti situacijo.
- Zakaj ne? Misliš, da ne vem, kaj si misliš o meni, ker sem navaden vodovodar?
- Aha! - začel si s kompleksi.
- Reci, da ni tako.
Tega ne morem reči, sram me je. In on to ve. Šah-mat. Pogovor obrnem v drugo smer in mu dam dolgo želeni odgovor.
- Če res želiš vedeti, ne ustreza profilu ljudi, ki jih želim v svojem življenju. - sem rekla nervozno in prelomila svojo obljubo.
- Ne ustreza? – je vzkliknil jezen.
- Primitivka je. – so mi popustile zavore.
- Primitivka? – je šokiran večkrat ponovil. Zavil je mimo odcepa za Teslino ulico, ki vodi naprej na najino, Ljubljansko.
- Kam greva? Zgrešil si.
- Zdaj se bom jaz malo odločal! Kako ti je to všeč? – popolnoma rdeč v obraz, sem kljub temi opazila.
- Ne vem, na kaj zdaj namiguješ, kot da vedno o vsem odločam jaz - sem zaigrala žrtev.
- Ona je poštena ženska, kako ji lahko tako rečeš?
- Ne govorim o poštenosti. Nikoli je pravzaprav nisi zapustil. Misliš, da si ona. Mamin pridni sinko.
- Ti si nora!
Prehitro je vozil po mestnih ulicah in peljal mimo vseh križišč, kjer bi lahko zavila do najine garsonjere. Vstopil je v Vegovo ulico, zavil na Žibertovo in takrat sem vedela, da bo noč še dolga. Malo naprej se je vključil na avtocesto.

- Vse, kar rečem proti njej, razumeš, kot da sem rekla tebi, kot da se nanaša nate - rečem mirno in sprejmem njegovo željo po pogovoru. Morda je to priložnost, da bi razumel svoje vedenje in morda je čas, da mu razložim vse o valu, ki me preplavli.
- Ampak ta ženska me je vzgojila, kaj bi rada? Nimaš pravice govoriti proti njej. – so se mu penila usta.
- Ne delaj scene in me poslušaj. Želim povedati, da se počutiš prizadetega, ko ti ...
- Jaz delam sceno? – mi je segel v besedo.
- Zakaj se nikoli ne moreš normalno pogovarjati brez ponavljanja mojih stavkov?! Poslušaj me. Ni tvoja krivda, če ima določene lastnosti, ki niso v redu. To nisi ti. To moraš ločiti.
- Katere lastnosti? O čem govoriš?
- Mi hočeš reči, da nima niti ene značajske lastnosti, ki ti ne bi bila všeč?
- Ne.
- Prav nič te ne moti in ničesar ne bi spremenil?
- Ne. Čudovita oseba je. In ne govoriva o meni, ampak o tebi. Ti je ne maraš. Jaz jo imam rad. Ti imaš težavo. Jaz je nimam.
- Kot noč in dan. - sem rekla tiho, žalostno.
Utihnila sem. Nocoj sem želela najin odnos povzdigniti na novo raven. Naju globlje povezati. Mu povedati, kaj mi na njej ni všeč in kako to isto vidim pri njemu. Mu povedati, da ga še vedno ljubim. Mu pojasniti, da njegova potreba, da želi ugoditi vsem, pravzaprav izhaja iz želje, da bi bil dober. Hotela sem mu povedati vse o svojih demonih.
Ampak imava problem. Zaljubljen je v svojo mamo.
- Telefon ti zvoni. - sem ga opozorila.
- Ne, mami. Voziva se. Ja, vse je v redu. Ja, ja, te pokličem, ko prideva domov. Ne, ne bova pozna. Ne skrbi. Adijo!
Včasih, v bolnišnici, na sodišču ali celo v šoli, drugi odločajo namesto tebe. Pravijo "bomo operirali" ali "najbolje, če ponavlja razred" ali "plačati mora kazen". In tako je lažje.
Njegova mama nama je pomagala. Skoraj ironična situacija. Zdaj sem lahko videla tisto patološko povezavo, ki se jo že mesece trudim spregledati. Ker se je uspel izmuzniti mojim kriterijem, ker sem ga branila pred seboj.
- Ali vidiš, kako skrbna je! - je rekel in nama zapečatil pot. Čisto nič mu ni bilo jasno!
V tišini sva se odpeljala do stanovanja. Kmalu po telefonskem klicu je prižgal levi smernik in zapeljal z avtoceste. Če ne bi, bi se, medtem ko bi ostala na dolgem, ravnem asfaltu, odločila pogovarjati še naprej in naprej, vse dokler ne bi razrešila vseh težav najinega odnosa. Če bi vozila, bi to tudi naredila.
Končno sva parkirala pred Ljubljansko. Ko je ugasnil avto, sem rekla:
- Jutri pridem po svoje stvari.
Nasmejal se je. Kot da nimam poguma za to, kar sem rekla.
- Jutri bova vse rešila. Oba sva utrujena, me je poskušal prepričati.
Nič nisem rekla, a je razumel. Ko je izstopil, sem iz sovoznikovega predala potegnila svoj seznam in ga še enkrat prebrala pod medlo svetlobo telefona. Zdaj se je vse zdelo tako jasno. Gledala sem v list papirja in čutila, da bo za vedno del mene. Preplavil me je val sreče. Potoval je počasi po meni in bil je vroč.
Prestavila sem v prvo in se odpeljala.